Glava

OGLASI

paparica

 

 

 

 

 

 

Pomoč pri prehranskih motnjah

Zaradi vedno večje prisotnosti prehranskih motenj, posebno pri mladih ženskah, objavljamo nekaj odlomkov iz naše knjige Ne kaj ješ - kaj te žene, da ješ! priznanega britanskega psihoterapevta, ki je pomagal številnim ljudem s prehranskimi motnjami in drugimi odvisnostmi (mdr. Eltonu Johnu, Michaelu Jacksonu, Kate Moss, Naomi Campbell, pokojni princesi Diani idr.).

Vsem, ki bi želeli prebrati celotno knjigo, lahko brezplačno posredujemo bralno kopijo. Več o tem >>

Veseli bomo, če bomo s tem lahko komu pomagali.


Kako premagati prehranske motnje?

Iskreno upam, da si boste s knjigo Ne kaj ješ - kaj te žene, da ješ! lahko pomagali. Napisal sem jo posebej za tiste od vas, ki globoko v sebi veste, da je nekaj narobe, pa se vam vedno znova zazdi, da je edina rešitev v hujšanju, v telovadbi ali v kakem drugem prisilnem odpravljanju hrane iz telesa – tako da hrani nikoli ne dovolite, da bi imela tisto mesto, kakršno bi ji sicer šlo v vašem življenju.

V letih, ko sem delal s prehransko motenimi ljudmi, sem se od njih naučil pomembnega nauka: pri njih ne gre za to, kaj jejo, ampak zakaj jejo (oziroma ne jejo). Vse je odvisno od občutij, od čustev. Hrana lahko občutja/čustva prekrije, stradanje pa povzroča otopelost.

Zato ta knjiga ne vsebuje nobene diete ali preglednic teže. Upam, da boste našli uporabne nasvete, kako uravnavati svojo prehrano, in koristne strategije, ki vam bodo pomagale ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja. Tako vam ne bo treba še naprej početi reči, ki vam očitno ne pomagajo.

Moj program naj bi vas, tako si vsaj želim, obravnaval kot neponovljivo osebnost – saj to tudi ste. Mogoče potrebujete zdrav­niški nasvet ali obisk pri strokovnjaku za prehrano. Močno vam priporočam, da se pogovorite o svojih osebnih potrebah – z mislijo na predloge, ki jih vsebuje prehranski načrt. Hočem, da veste, da vas želim obravnavati kot osebnost, ne pa da bi vam govoril, kakšen naj bo vaš videz – to počne brez konca in kraja že naša družba. Ves čas bom strogo vztrajal samo pri tem, da mora biti vaša teža zdravstveno sprejemljiva. Ali ste tako suhi, da ste iz­gubili menstruacijo, da ne morete sedeti na trdem stolu, ker vam kosti predirajo kožo? – ali pa ste tako predebeli, da ste že brez sape in imate visok krvni pritisk? Vprašajte se, kaj s tem počnete sami sebi. Temu je namenjena moja skrb. Morate se naučiti živeti tako, da vas ne bodo ovirale nepotrebne zdravstvene težave, in– slednje je še bolj pomembno – morate se dobro počutiti v svoji koži. Vaš videz je samo delček tega.

S pomočjo te knjige se boste znova in znova zazirali vase – ne le v svojo zunanjost. Zapomnite si, da to ni knjiga o hujšanju. To je knjiga, ki vas bo, upam, hujšanja rešila. Zmožni morate biti spreminjanja in vztrajanja v spremenjenju, ne pa “se iti” vedno novo dieto, kajti ljudje vaše vrste pri dieti vedno – obupajo.

Naj še malo bolj pojasnim, o čem govorim. Vi, ki berete to knjigo, berete iz vzrokov, ki se zdijo na prvi pogled zelo različni. A ko boste brali naprej, boste med njimi odkrili neverjetne vzporednice.

Upam, da bo knjiga pomagala osebam, ki:
1. so pretežke in ne zmorejo narediti konca svoji prisilni ješčosti (obilojedosti),
2. so predebele in nagnjene k dietam, hujšanju in skorajšnji vzpostavitvi prejšnje pretirane teže,
3. so bulimične (stradežrtne),
4. so anoreksične,
5. imajo “super postavo”, vendar niso zadovoljne in se jim zdi, da morajo ves čas telovaditi in “zdravo” jesti.

Kaj imajo vsi skupnega? Kar precej. Če berete to knjigo, potem jo berete verjetno zato, ker ste zabredli v nekaj, čemur pravim “vojskovanje s kilami”. Kot v vsaki pravi vojni je tudi tu pomembno spoznati sovražnika in vedeti, zakaj se vojskujemo. Žal se večina ljudi na koncu bojuje le sama s sabo. Knjiga naj vam da vpogled v to, kaj se v resnici dogaja, in vam pomaga, da boste začeli svoj problem reševati s povsem nove plati.

Branje začetnih poglavij vam bo, upam, pomagalo, da boste bolj sposobni prepoznavati sami sebe. Za začetek pa se posvetimo vprašanjem o resnični naravi teh tegob – opišimo različne izkušnje, ki so nedvomno tudi vaše, in poskusimo odgovoriti na razna vprašanja, ki se vam zastavljajo:

1. Kaj je narobe z mano? Zaobljubila sem se, da bom shujšala, in zdaj, po komaj nekaj dneh na dieti, kratko malo ne zdržim več!

2. Nenehno se pridušam, da bom začel hujšati, pa ne morem niti začeti. Kaj je narobe z mano, da kar naprej jem in jem? Zdaj sem že tako daleč, da jem na skrivaj, ker nočem, da bi drugi vedeli, koliko v resnici pojem. Me prav zanima, ali počenja to še kdo drug. Kot da sem trčen!

3. Gnusim se sama sebi. Samo še žrem. Saj to ni za verjet! Ko se do konca napokam, grem pa kozlat. Ampak tega šele me je strah. Čisto sem pobezljala. Govorim si, da bom nehala, vendar se ne morem ustaviti. Je sploh še kakšno upanje zame?

4. Lepo se spominjam, kako dobro sem se počutila, ko sem začela izgubljati težo. Prej sem se basala, potem pa sem naenkrat odkrila to čudežno dieto. Potem sem jedla manj in manj. Šla sem bruhat tudi, če sem komaj kaj pojedla. Počutila sem se kot zmagovalka.

Zdaj sem pa spet kot izgubljena – sploh si ne dovolim več, da bi jedla. Vem, da je to res narobe, ampak ne vem, kako naj neham. Bom še kdaj tako srečna, kot sem bila, preden se je to začelo? Ljudje pravijo, da hočem zbujati pozornost, in to me živcira. Ko bi vsaj lahko komu dopovedala, kako se počutim v resnici!
5. Vse moje prijateljice mi zavidajo. Moj trebuh je kot “dilca”.

Vendar ne vejo, kako se mučim. Če pojem karkoli, kar mi zares diši, čutim takšno krivdo. Ni mi treba izbruhavati, hujšati ali uporabljati dristila, saj skoraj nikoli ne pojem preveč. Vendar se v svoji koži počutim slabo, počutim se ujeta. Ne vem, ali lahko sploh kdo razume, kako nesrečna sem.

6. Včasih sem bil res debel in v šoli so me zafrkavali. Ko sem prišel v puberteto, sem začel hujšati. Počutil sem se neumno, ker fantje naj tega ne bi počeli. Potem sem začel dvigati uteži in tekljati (“džogirati”) in zdaj sem pravi fanatik. Pa veste, da nisem nič bolj srečen kot takrat, ko sem bil še zavaljen najstnik? Kaj je pravzaprav narobe z mano? Vsi mi pravijo, da sem pravi “mister universum”, sam pa se počutim prav klavrno.

Sklepate lahko, da so te odlomke napisali ljudje, ki se po videzu precej razlikujejo in ki pojedo različne količine hrane. Vendar pa si delijo tudi nekaj osupljivo podobnih lastnosti, kakršne so:

Nekateri od vas ste morda dosegli “popolno” postavo, vendar se v resnici vaš položaj ni kaj dosti spremenil, ker izguba teže ni odpravila tistega, kar je v resnici narobe. Saj zato pa tako mnogi pridobijo težo nazaj.

Hrana ni sovražnica. Pravzaprav postane mnogim prijateljica – ki pa jih prej ali slej pusti na cedilu. Hrana ni problem, problem tiči v tistem, kar vam hrana nadomešča. Pogosto jo uporabljamo za “zdravljenje” čustev. Tako boste slišali: “Vsega sem bila sita, pa sem se odločila, da se malo pocrkljam – s čokoladiranimi bonboni.” Za tiste, ki imate prehranske motnje, je to neobvladljiv problem. Podobno kot je za nekatere problem, da ne morejo nadzirati svojega pitja.
Preden berete naprej, se ustavite in razmislite, kako bi opisali svoje težave. Bodite iskreni s sabo. To pišete samo zase. Ni­komur ni treba kazati, kaj ste napisali.

Prosim, pišite.

Pomembno je razumeti, da čudežnega zdravila ni. Pomembno je tudi biti realen in vedeti, da se bo kaj spremenilo samo, če boste sami spremenili svoje vedenje. TO NE POMENI, DA GRESTE NA DIETO. Če greste na dieto, jo boste prej ali slej tudi opusti­li – v tem je hakeljc. Karkoli že naredite, pri tem tudi vztrajajte. Morate pa doumeti, zakaj se vam to dogaja, zakaj hrano tako zlorabljate.
Če ste zares iskreni, kaj bi morali po vašem spremeniti glede vaše prehrane?
Kaj si mislite, zakaj se to dogaja? In kaj se dogaja?

Prosim, shranite te odgovore, ker jih bomo pozneje potrebovali.

Ko boste pripravljeni, poiščite kako svojo fotografijo iz zadnjega časa in si jo pripravite za nalogo, ki jo bova naredila pozneje.

Beechy Colclough
(iz uvoda knjige Ne kaj ješ - kaj te žene, da ješ! Debora, 1997)